Dan reformacije v Republiki Sloveniji praznujemo kot državni praznik 31. oktobra v spomin na leto 1517, ko je Martin Luther nemškim cerkvenim oblastem poslal protestno pismo o zlorabi odpustkov s 95 tezami. Protestantizem, ki je pomenil nastanek novih verskih gibanj znotraj krščanstva in notranjo prenovo katoliške cerkve, je imel izjemen pomen za duhovni, kulturni, politični in ekonomski razvoj celotnega sveta, še posebej našega skupnega evropskega prostora. Ena poglavitnih Luthrovih zahtev je bila, da ima vsak človek pravico razumeti globino in preprostost svetopisemske resnice, zato je v bogoslužnih opravilih treba opustiti latinščino, cerkvene knjige pa prevesti v ljudem razumljive jezike. Prav ta plemenita in v prihodnost zazrta zahteva nas je kot Slovence jezikovno in narodnostno vzpostavila, saj je Primož Trubar leta 1550 objavil prvi slovenski knjigi, Katekizem in Abecednik, in tako postavil temelje slovenskemu knjižnemu jeziku. Zato dan reformacije še posebej praznujemo.

Več v poslanici Državnega sveta ob dnevu reformacije, ki jo je tokrat pripravila državna svetnica prof. dr. Branka Kalenić Ramšak, ki se je v njej dotaknila tudi prihajajoče 100. obletnice Univerze v Ljubljani:

"Dan reformacije v Republiki Sloveniji praznujemo kot državni praznik 31. oktobra v spomin na leto 1517, ko je Martin Luther nemškim cerkvenim oblastem poslal protestno pismo o zlorabi odpustkov s 95 tezami, v katerih je zahteval dosledno upoštevanje svetopisemske božje besede. Pozneje je svojo kritiko nadgradil in objavil celovit načrt cerkvene reforme. Protestantizem, ki je pomenil nastanek novih verskih gibanj znotraj krščanstva in notranjo prenovo katoliške cerkve, je imel izjemen pomen za duhovni, kulturni, politični in ekonomski razvoj celotnega sveta, še posebej našega skupnega evropskega prostora. Renesansa je na pragu novega veka prebudila klasične korenine humanizma, razprave o človeškosti in človekovi svobodni volji, z reformacijo pa je pretresla krščanske vrednote človekovega odnosa do Boga, vere in Cerkve. Kot britev ostre kritike prvih reformatorjev so v evropski prostor tudi skozi "mrak, ki po krvi diši" (Dane Zajc) prinesle reformo krščanske etike.

Ena poglavitnih Luthrovih zahtev je bila, da ima vsak človek pravico razumeti globino in preprostost svetopisemske resnice, zato je v bogoslužnih opravilih treba opustiti latinščino, cerkvene knjige pa prevesti v ljudem razumljive jezike. Prav ta plemenita in v prihodnost zazrta zahteva nas je kot Slovence jezikovno in narodnostno vzpostavila, saj je Primož Trubar leta 1550 objavil prvi slovenski knjigi, Katekizem in Abecednik, in tako postavil temelje slovenskemu knjižnemu jeziku. Zato dan reformacije še posebej praznujemo.

S slovensko knjižno besedo in pravico, da v svoji deželi hodimo v slovenske šole, pa je tesno povezana tudi 100. obletnica Univerze v Ljubljani, ki je kot najstarejša slovenska akademska skupnost po dolgih stoletjih neuresničenih sanj mladim prva omogočila visokošolsko izobraževanje v slovenskem jeziku. Leta 1919 je zaživela slovenska Alma mater, profesor Fran Ramovš, ki je 3. decembra prvi stopil na univerzitetni kateder, pa je vzhičeno pozdravil akademsko mladino z besedami: »S tem svetim trenutkom stopa naš narod v zgodovino, ki je ne izbriše nihče nikoli več." A visokošolsko izobraževanje, sicer v latinščini, sega na Slovenskem veliko dlje v zgodovino, v čas evropske protireformacije, ki se je na kritike protestantov odzvala med drugim tudi z vzpostavitvijo jezuitskih šol; v Ljubljani je bilo izobraževalno središče skupaj z gimnazijo ustanovljeno na koncu 16. oz. v začetku 17. stoletja. Pozneje so slovenski izobraženci s prekinitvami svoje znanje lahko pridobivali še v nemščini in kratek čas tudi v francoščini, a pred ustanovitvijo prvega univerzitetnega hrama v slovenskem jeziku so bili večinoma razpršeni po avstrijskih in čeških univerzah. In uspel jim je velik intelektualni in politični napor, saj so o pomembnosti obstoja lastne univerze za razvoj naroda in jezika prepričali oblasti v novonastali Kraljevini SHS. Brez njihove vere v napredek ne bi bilo Univerze v Ljubljani, brez nje pa danes zagotovo ne samostojne slovenske države.

Univerza v Ljubljani je v sto letih doživljala dobre in hude čase, vzpone in padce, hvalo in kritike, spoštovanje in zaničevanje. A pomembno je, da v boju za ohranitev akademske svobode duha nikoli ni omagala. Danes, ko se zdi, da želi ritem političnega, birokratskega in tehnokratskega metronoma po svojih merilih utiriti akademsko skupnost, je še posebej treba izpostaviti pomen popolne neodvisnosti pedagoškega in raziskovalnega dela. Omejevanje akademskega dela v svobodi spoznavanja, izražanja in razpravljanja lahko vodi zgolj v omejenost, ta pa v nevednost, ki je v duhovno vse bolj usahlem svetu še hujše zlo kot revščina. Nikar ne dovolimo, da bi lahkotna brezbrižnost ali kratkovidna koristnost uničila doma in v svetu uveljavljeno ter spoštovano akademsko skupnost.

Zato naj Univerzi v Ljubljani ob njenem jubileju zaželimo vse najboljše: naj znanje živi, naj raste, naj cveti – Vivat, crescat, floreat. Le z znanjem bomo dosegli povezovalni, vključujoči in strpni duh, ki ga ob dnevu reformacije iskreno želimo vsem državljankam in državljanom Slovenije."