Spoštovani državljanke in državljani Republike Slovenije in vsi tisti rojaki, ki Slovenijo nosite v srcu izven naših meja ...

Vsi se zavedamo, da se nobena sprememba, naj bo še tako pomembna in usodna, ne zgodi čez noč. Niti ne po naključju. Da imamo svojo državo, da živimo v lastni domovini, to ni bilo nikdar samoumevno. Uresničitev tisočletnih sanj, rezultat napetih in negotovih zgodovinskih trenutkov slovenske osamosvojitve, je proces, ki je tlel na naših tleh - na slovenski grudi, več rodov in generacij. Tudi v času največjih pritiskov, agresije in podjarmljenja, smo Slovenke in Slovenci tiho v sebi čutili, da bo prišel ta prešerni dan. In res, 23. decembra 1990 se nas je 1.289.369 sorojakov odločilo, da želimo živeti v samostojni in neodvisni državi. Tako radostni, složni, poenoteni in združeni smo Slovenke in Slovenci pokazali sebi in svetu, da smo in bomo obstali kot narod s svojo lastno državo, ki je suveren in neodvisen v svojem odločanju in ki se zna in zmore kosati z drugimi številčnejšimi narodi. Ko smo se izrekali za Slovenijo, nas ni bilo strah negotove prihodnosti, ker smo pogum in samozavest črpali iz enkratne zgodovinske povezanosti slovenske osamosvojitve.

Trideset let kasneje še vedno čutimo to srž zgodovinskega pričakovanja. Prelomna odločitev, ki je spremenila tok zgodovine, je bila začrtana in s krvjo zapisana od ljudi za ljudi. Prav zato si želim, da si na ta praznik in to obletnico prikličemo spomine, ki smo jih kot kaže zaklenili globoko v svojih srcih. Spomnimo se takratnega uličnega rajanja in veselja, ko smo drug ob drugem slavili zmago na plebiscitu. Danes je naša država kljub utrujenosti in pregorevanju prehojene poti iz vzponov in padcev, še vedno mlada oz. mladostna, polna skrite energije čaka, da jo na novo ovrednotimo.

Kaj se je dejansko zgodilo pred tridesetimi leti? Kaj je v resnici povzročila plebiscitarna odločitev slovenskega ljudstva, ki se je zapisala v zgodovino z zlatimi besedami “Gre za Slovenijo”? Odgovor je nadvse preprost, bili smo pripravljeni, da vzamemo vajeti v svoje roke in da si sami krojimo skupno usodo. Ta motiv je presegel vsa trenja, politična nesoglasja, ideološke razklanosti in druge razlike v slovenski družbi, ki so obstajale takrat in obstajajo žal še danes.

Spopadanje z epidemijo nove koronavirusne bolezni COVID-19 nas je kot družbo in kot posameznike prisililo v dejanja, ki nam niso v čast in ponos. V ravnanja, ki niso v skladu z vrednotami slovenske osamosvojitve in temeljnega človekoljubja. Pravijo, da človeka prepoznaš v stiski, naj dodam, da državo prepoznaš v krizi. In ta kriza, ki nas je doletela kot strela z jasnega, nepripravljene in neizkušene, je lahko spet znova priložnost, da prikličemo to enotnost in povezanost, kot smo jo pred tridesetimi leti, ter premagamo te težke preizkušnje kot država, ne le kot posamezniki, družina, sosedje ali krajani, ki je tukaj v službi svojih državljanov. Danes bolj kot kaj drugega čutimo posledice odtujenosti od oblasti, nemoč soodločanja ter notranji nemir in negotovost.

Spoštovani,

pred nami so težki časi, ki jih lahko premagamo edino skupaj. Zgradimo svoj varni obroč ter zaščitimo sebe, svoje najdražje in najbolj ranljive. Bodimo potrpežljivi, strpni, solidarni in odgovorni. Če kdaj, ni zdaj čas za politična prerekanja in kravje kupčije. Pred sabo imamo jasen cilj in spet znova skupen motiv - premagati sovražnika kot je novi koronavirus. Vse drugo lahko počaka. Verjamem, da nam bo uspelo, kot nam je uspevalo v najtežjih zgodovinskih trenutkih.

Dragi državljanke in državljani, iskrene čestitke ob prazniku, v srcih ostanimo skupaj, tudi ko nas bolezen COVID sili, da se fizično držimo narazen.

Klepetalnica: Alojz Kovšca, predsednik Državnega sveta Republike Slovenije