Ker so letošnje leto pri obvladovanju epidemije novega koronavirusa zaznamovali izredni napori tako države, gospodarstva, civilne družbe kot tudi državljanov, smo se v Državnem svetu odločili, da praznik dela osvetlimo z zornega kota zaposlenih v zdravstvu, zlasti tistih, ki bodo praznike preživeli namesto doma, v (pre)obremenjenih bolnišnicah in enotah nujne medicinske pomoči. V imenu Državnega sveta je poslanico pripravil državni svetnik mag. Peter Požun, z njo pa želimo osvetliti spomin na krvave proteste leta 1886 v Chicagu, ko so delavci, organizirani v delavske organizacije, protestirali za osemurni delavnik, pravično plačilo in dostojno delo. Prvi maj je tekom desetletij postal praznik dela v večini držav, v Sloveniji pa ga celo praznujemo 1. in 2. maja. Praznovanje praznika dela kot delavskega praznika sega v leto 1890, ko so ga prvič praznovali tudi v takratnih slovenskih deželah. Praznovanja, na katerih običajno zagorijo kresovi in se zberejo množice, žal tudi letos zaradi izrednih razmer ne bomo doživeli, pa vendar je to še vedno enkratna priložnost, da se vsak pri sebi opomni na neprestano trajajočo bitko za pravice delavk in delavcev, ki tudi danes niso samoumevne.

Državni svetnik mag. Peter Požun:
»Praznovanje Prvega maja – praznika dela v zdravstveni dejavnosti poteka delovno, saj je potrebno pacientom zagotavljati enake zdravstvene storitve, kot ob običajnih dneh. To velja predvsem za delo enot nujne medicinske pomoči ter za bolnišnice, del drugih zaposlenih pa si lahko privošči malo dopusta, ob ustreznem razporedu prazničnih dni tudi kaj več. Pogosto slišimo, da je ljudem žal za tiste, ki delamo ob prazniku, vendar ni potrebe za obžalovanje. Delo v zdravstvu je poklic (»biti poklican«), zato se že ob odločitvi za to poklicno pot prostovoljno odločiš, da boš marsikatero noč, nedeljo ali praznik ob pacientih in ne doma. Sam zato kar s težavo poslušam koga od sodelavcev, ki potoži, spet delam za praznik. V to te nihče ni prisilil, odločil si se in zdaj izvršuj »poklicanost«.

Zadnje leto je bilo za zdravstvene delavce poseben izziv, srečali smo se s situacijo, o kateri smo več ali manj samo brali v knjigah o zgodovini medicine ali poslušali naše starejše kolegice in kolege ali sorodnike, ki so se spopadli z velikimi epidemijami, med katerimi je bila na ozemlju tedanje Jugoslavije najbolj usodna epidemija črnih koz leta 1972. Okoliščine in časi drugačni, a izzivi podobni. In kot takrat je in bo tudi zdaj zdravstveni sistem to zmogel. Zmogel predvsem zaradi ljudi, ki tam delamo svoj poklic in ne hodimo samo v službo.

In tako bo tudi za Prvi maj- praznik dela, nekateri ga bodo obeležili s prostim dnevom, nekateri pa na delovnih mestih. Če se nam stanje v bolnišnicah počasi umirja, pa se stopnjujejo obremenitve pri cepljenju, saj zdaj prihajajo večje količine cepiv in naš skupni interes je, cepiti čim več ljudi in tako vzpostaviti ustrezno zaščito pred virusom. Ker pa bo »biti cepljen« prineslo nekaj več »svoboščin«, predvsem svobodnejši pretok ljudi, kar je ena temeljnih vrednot Evropske unije, postaja cepljenje zanimivo za vse več ljudi. Naša skupna naloga je, da izvedemo cepljenje čim hitreje in čim uspešneje.

Naj bo tokrat voščilo praznika s strani tistih, ki bodo na praznik na delovnim mestih tistim, ki imajo ta privilegij da so prosti: ŽIVEL PRVI MAJ - PRAZNIK DELA!«