V preddverju dvorane Državnega sveta je potekala slovesnost ob odprtju razstave »Jože Plečnik in Praga«, ki je nastala na pobudo Veleposlaništva Češke republike v Ljubljani, Uprave Praškega gradu in Kabineta predsednika Češke republike, v sodelovanju s Plečnikovo hišo, Cezch Architecture week, FOIBOS BOOKS in Kotčrovo centrum architektury. Avtor razstave je uveljavljen profesor arhitekture na Češkem Vladimir Šlapeta. Razstavo sta otvorila predsednik Državnega sveta Alojz Kovšca in veleposlanik Češke republike v Ljubljani Juraj Chmiel. Za glasbeni program je poskrbel kvartet saksofonov Policijskega orkestra. Razstava bo na ogled do 14. oktobra 2022, vsak delovni dan med 9. in 15. uro.

V svojem pozdravnem nagovoru je predsednik Državnega sveta Alojz Kovšca opozoril, da tudi Državni svet v Plečnikovem letu praznuje svoj 30. jubilej, Plečnikova Katedrala svobode pa je že desetletja prepoznaven znak Državnega sveta. Prepričan je, da s pričujočo razstavo Slovenija in Češka znova dokazujeta, da dobri diplomatski odnosi niso samoumevni in da narode ne more povezovati zgolj in samo politika oz. diplomacija, temveč jih lahko druži le bogata skupna preteklost, kultura in vrednote. Letos obeležujemo tudi 30-letnico diplomatskih odnosov med Slovenijo in Češko, zato je takšna tematska predstavitev arhitekturnih dosežkov in presežkov velikega mojstra Jožeta Plečnika, odličen prikaz izjemnega bratstva in sorodnosti med dvema narodoma in med dvema evropskima državama, je še poudaril. Veleposlanik Češke republike v Ljubljani Juraj Chmiel pa je v svoji predstavitvi izpostavil, da se je Jože Plečnik neizbrisno zapisal v zgodovino Prage in češke arhitekture – kot arhitekt Praškega gradu in cerkve Srca Jezusovega v četrti Vinohrady pa tudi kot profesor na praški Umetnoobrtni šoli, kjer je vzgojil prek petdeset vodilnih čeških arhitektov.

Na razstavnih panojih se tako predstavlja Plečnikovo prijateljstvo z ustanoviteljem češke moderne Janom Kotěro, ki se je porodilo v času njunega študija v mojstrski šoli prof. Otta Wagnerja na dunajski Akademiji likovnih umetnosti, in opus, ki ga je Plečnik ustvaril v času svojega delovanja na Dunaju do leta 1911. Največji del razstave je posvečen Plečnikovi veličastni prenovi Praškega gradu, kjer je v dialogu s predsednikom in ustanoviteljem republike Tomem Garriguom Masarykom in njegovo hčerjo dr. Alice Masarykovo uredil eksterier in grajske vrtove, poleg tega pa opozarja na intervencije, s katerimi je Plečnik prispeval k današnji podobi ograde v letni rezidenci predsednika republike v Unih. Pozornost je namenjena tudi monumentalni sakralni zgradbi cerkve Srca Jezusovega na Vinohradih, s katero se je Plečnikovo udejstvovanje v Pragi zaključilo. Na koncu so omenjeni tako Plečnikovi češki učenci, povečini znameniti predvojni in povojni arhitekti, ki so ostajali zvesti varuhi in promotorji Plečnikove dediščine tudi v težkih časih socialističnega obdobja, kot tudi Plečnikovi slovenski učenci na Univerzi v Ljubljani, ki so z ustvarjanjem v duhu svojega Mojstra prispevali k povojni podobi glavnega mesta Ljubljane.