V Državnem svetu 28. in 29. novembra 2022 poteka znanstvena konferenca z naslovom Parlamentarizem na Slovenskem v zgodovinski perspektivi, ki  jo v sodelovanju s Študijskim centrom za narodno spravo organizira Državni svet.

V uvodu je predsednik Državnega sveta Alojz Kovšca pozdravil udeležence in dejal, da  je 30-letnica slovenske državnosti in samostojnosti primeren trenutek za pogled v zgodovino  parlamentarizma na Slovenskem. Parlamentarizem je predvsem poseben način razumevanja politične skupnosti, politične suverenosti in legitimnosti ter način reševanja težav in konfliktov, v katerem igra osrednjo vlogo načelo racionalne argumentacije in razprave, česar se moramo zavedati pri reševanju vsakdanjih vprašanj in pri postavljanju dolgoročnih strategij. Kajti temelj demokracije je, da ni popolnega konsenza, je njegov približek, ki nastane v argumentirani razpravi. Parlamentarizem kot ga živimo danes, je odraz naše zgodovine in rezultat odločitve, v kakšnem demokratičnem sistemu želimo živeti. Prav letošnje leto nam s številnimi volitvami in referendumi kaže vso pestrost in demokratičnost naše ureditve in zato je treba državljane vseh generacij vedno znova osveščati o pomenu demokratičnega sistema in jih spodbujati, da se udeležujejo volitev in referendumov in tako sodelujejo v procesih nastajanja odločitev, ki so pomembne za vse državljane.
    
Sledili so 3 vsebinski sklopi, v okviru katerih je potekala razprava.

1. sklop - Temeljne značilnosti slovenskega parlamentarizma

Dr. Peter Jambrek je predstavil predavanje Slovenski parlament v okviru enotne jugoslovanske skupščinske oblasti in ustavno demokratične delitve oblasti suverene države. Uvedba in dograditev institucij demokracije ter njihova notranja urejenost in uravnoteženost na podlagi načel vzajemnega nadzora, zavor in konkurence ter ustrezne delitve oblasti so bistvenega pomena za to, da danes sploh lahko govorimo o problemu ustavne in parlamentarne demokracije. Njihova demokratska učinkovitost je namreč odvisna od tega, koliko so podani naslednji sistemski predpogoji: – od parlamenta, vlade in drugih centrov moči sorazmerno neodvisno in profesionalno sodstvo, – močna in od države neodvisna, se pravi pristna lokalna samouprava, – svobodno, nepristransko in profesionalno novinarstvo, – moderna in civilna državljanska kultura, ki jo označuje politična psihologija empatije, tolerance in kompromisa na eni strani ter obveščenosti, samozavesti in poguma državljanov na drugi, – legitimnost oblasti glede na vrednostne temelje nacionalnega soglasja.

Dr. Alenka Jelovšek je v predavanju z naslovom Svet, zbor, skupščina, parlament: poimenovanja za upravnopolitična predstavniška in posvetovalna telesa v zgodovini slovenskega jezika predstavila razvoj slovenskih poimenovanj za predstavniška in posvetovalna telesa na različnih upravnih ravneh, in sicer na podlagi različnih slovenskih pisnih virov, od starejših slovenskih rokopisov (Gorske bukve, mestne prisege ipd.) do del slovenskih protestantov 16. stoletja in slovarskih virov (večjezični slovarji od Megiserjevih s konca 16. stoletja do Pleteršnikovega slovarja s konca 19. stoletja), v 19. stoletju pa tudi ob upoštevanju razvoja tovrstne terminologije v časopisnih virih. Predstavljena so bila tudi poimenovanja tako iz časa fevdalizma kot iz začetnega obdobja parlamentarne ureditve do konca 19. stoletja ter dodan kratek pregled razvoja terminov v 20. stoletju.

Dr. Janko Prunk je imel predavanje z naslovom Nemoč parlamentarizma v večnarodnih državah. Z razvojem narodov se začne od sredine 19. stoletja pojavljati problem emancipacije večine narodov v eni državi, v 20. stoletju pa postane eden ključnih političnih in politoloških problemov večnarodnih držav. Parlamentarizem razkrije svojo nemoč rešiti konflikt med suverenostjo države in občutkom suverenosti ter zahtevo po samoodločbi narodov, podrejenih največjemu narodu, ki se ima za nosilca državne suverenosti. Ta problem je bil rešen po parlamentarni poti edino v začetku 20. stoletja pri razhodu Norveške in Švedske ter v začetku devetdesetih let pri razhodu Češke in Slovaške. Pri drugih večnarodnih državah ga parlament ni mogel rešiti; omenimo le dve državi, v katerih so živeli Slovenci: habsburška monarhija in obe Jugoslaviji, kraljevska in komunistična. Podobno je danes, ko isti problem obstaja v Španiji, Veliki Britaniji, na nek način tudi v Belgiji.

2. sklop - Protoparlamentarizem na Slovenskem

Dr. Andrej Nared je v predavanju z naslovom Začetki deželnih zborov na Kranjskem predstavil strukturo deželnih stanov, ki se je pretežno ujemala s sosednjimi habsburškimi deželami. Štirje stanovi (prelati, gospodje, vitezi in oprode, mesta) so na deželnem zboru sestavljali kurije ali klopi. Deželni zbor je bil osnovna in najpomembnejša oblika delovanja deželnih stanov. Govora je bilo o kranjskih deželnih zborih do začetka 16. stoletja, tj. v času, ko se je stanovska korporacija izoblikovala in pridobila realno politično moč. Avtor je predstavil pravne podlage in vrste stanovskih zborovanj, osnovne poteze deželnozborskega postopka, kraje in vsebino deželnih zborov ter njihovo obiskanost. Deželni zbor je odražal prepletanje deželnoknežje in stanovske sfere, ki je Kranjsko še posebej zaznamovalo; zbor je bil namenjen iskanju kompromisa med obema sferama. Stanov vseeno ne moremo imeti za korporativno predstavništvo dežele in deželni zbor ni bil politično zastopstvo njenih prebivalcev. Paralel med deželnimi zbori in današnjimi parlamenti v resnici ni prav veliko.

Dr. Vanja Kočevar je v prispevku z naslovom Kranjski deželni zbor ob koncu 16. in na začetku 17. stoletja: politični vidiki katoliške obnove in protireformacije osredotočil na kranjske deželne stanove in njihove deželne zbore v času vladavine notranjeavstrijskega deželnega kneza in cesarja Ferdinanda II. (1578– 1637). Obravnavani čas je korporaciji in njenim institucijam prinesel trajne spremembe, v izrazoslovju zgodovinopisja 20. stoletja se je v stanovsko-deželnoknežjih odnosih namreč zgodil premik od t. i. »stanovsko-monarhičnega dualizma« h »konfesionalnemu absolutizmu«. V desetletja trajajočem političnem spopadu z verskim predznakom med pretežno protestantskimi stanovi in katoliškim deželnim knezom je zmago naposled slavil slednji, kar je za stanove pomenilo izgubo konfesionalnih koncesij, veliko število novih članov korporacije, izseljevanje protestantov in spreobračanje v katolištvo, zadolževanje ter naposled postopkovne spremembe v poslovanju deželnega zbora.

Dr. Matevž Košir je v referatu z naslovom Kranjski deželnostanovski odbori kot zasedanja deželanov v 16. in 17. stoletju predstavil oblikovanje deželnostanovskih odborov na Kranjskem od začetka 16. stoletja dalje. Predstavil je pravila, ki so se uveljavila za zasedanja odborov, njihova sestava in vsebina zasedanj. Odbor, ki je sčasoma vse bolj redno zasedal večkrat na leto, se je pri obravnavi vsebinskih vprašanj navezoval na deželni zbor in ga je lahko v številnih zadevah tudi nadomeščal. Medtem ko so imeli vsi deželani pravico, da se udeležujejo zasedanj deželnega zbora, pa so bili člani deželnega odbora imenovani s strani deželnih stanov. Običajno so bili med člani odbora vsi najpomembnejši deželnostanovski uradniki in najvidnejši deželani, obenem pa so morale biti v njem zastopane vse štiri stanovske klopi (kurije).

Dr. Jernej Kotar je imel prispevek z naslovom Od terezijanskih reform do marčne revolucije: ustroj in delovanje kranjskih deželnih stanov v letih 1747–1848. Kranjski deželni stanovi so v zadnje stoletje svojega obstoja vstopili politično in finančno oslabljeni, zato so bili lahek plen absolutističnih in centralističnih teženj Marije Terezije (1740–1780) in njenega sina Jožefa II. (1780–1790). Terezijansko-jožefinske reforme so postopno odpravile velik del njihovih pristojnosti in pravic, nadzor nad ključnimi področji pa dodelile državnim organom. Še hujši udarec je kranjskim deželnim stanovom zadala francoska okupacija, saj so jih novi oblastniki ob ustanovitvi Ilirskih provinc (1809–1813) ukinili. Po reintegraciji v Avstrijsko cesarstvo jih je cesar Franc I. (1804–1835) leta 1818 sicer obnovil, toda namenil jim je precej omejeno področje delovanja. V dobi predmarčnega absolutizma so bili tako le še bleda senca svoje nekdanje veljave. Dokončen zlom deželnih stanov, kot simbola starega družbenega reda, je povzročila marčna revolucija leta 1848.

3. sklop - Slovenski parlamentarizem v dobi habsburške monarhije

Dr. Stane Granda je imel prispevek z naslovom Slovenski parlamentarci v dunajskem parlamentu leta 1848/49. Za poslance s slovenskega prostora v dunajskem parlamentu leta 1848/49 velja, da so bili doslej najkakovostnejše parlamentarno zastopstvo Slovencev v kateremkoli parlamentu od stare Avstrije do samostojne Slovenije. Najboljše potrdilo te trditve je dejstvo, da so bili prav Slovenci glede na svojo številčnost najbolje zastopani v osrednjih parlamentarnih odborih. Še najbližje so jim po kakovosti bili slovenski poslanci v italijanskem parlamentu po prvi svetovni vojni. V bistvu je tragično, da se ocena njihove odličnosti in presežnosti ob vsakih novih parlamentarnih volitvah v Republiki Sloveniji samo še potrjuje. Že leta 1848 so odstopali od avstrijskega povprečja. Ne zato ker so bili vsi pismeni, kar glede na prave kmete med njimi takrat ni bilo samoumevno, nekateri vrhunsko izobraženi – opozorimo samo na danes skoraj pozabljenega dr. Jožefa Krajnca – ampak ker so bili celo najbolj preprosti so se odlikovali tako po odnosu do parlamenta, svoje poslanske funkcije kot do odgovornosti do volivcev.

Ddr. Igor Grdina je pripravil prispevek z naslovom Parlamentarizem v senci perutnic črnega orla. Stanovski protoparlamentarizem se v avstrijski monarhiji ni neposredno razvil v moderno ljudsko zastopstvo. Predstavniški organi, ki so delovali v času stanovskega reda, so leta 1848 ugasnili; državni zbor in deželni zbori so bili potem prvič izvoljeni, pri čemer je bila volilna pravica v primerjavi s tisto po letu 1860 razmeroma široka. Toda v pomladi narodov vzpostavljeni parlamentarizem se ni mogel stabilizirati; njegov največji dosežek je odprava fevdalnih razmerij, zaradi česar revolucija leta 1848 ni tako zelo neuspešna, kakor je poudarjalo starejše zgodovinopisje. Ni pa parlamentarnim telesom tedaj uspelo končati dela pri oblikovanju temeljnih aktov.

Dr. Teodor Domej je predstavil referat Volitve in parlamentarno zastopstvo v pogojih sistemskega narodnostnega zapostavljanja – primer Slovencev na Koroškem 1861–1918.  Slovensko govoreče prebivalstvo na Koroškem je v ustavno obdobje vstopilo družbeno razslojeno in svetovnonazorsko različno opredeljeno. Glede na narodnopolitično orientacijo se začne proces diferenciacije. K vsemu temu je treba dodati še občutek pokrajinske pripadnosti in interaktivni narodnostni konflikt med neenakima tekmecema (med slovenskim in nemškim narodnopolitičnim gibanjem). Nemški tabor je razpolagal z več ekonomskega, kulturnega, socialnega in političnega kapitala. Volilna pravica je bila dvojno omejena. Prvo omejitev je predstavljal kurialni volilni sistem (njej so bili podvrženi tudi Nemci), drugo pa razdelitev dežele na volilne okoliše, ki je zapostavljala Slovence, ker je skoraj v vseh okoliših utrjevala večino volilnim kandidatom, ki so odklanjali slovenski narodnopolitični program.