Znanstvena konferenca Parlamentarizem na Slovenskem v zgodovinski perspektivi se je nadaljevala tudi 29. novembra 2022.

4. sklop - Med lojalnostjo državi in narodno emancipacijo

Dr. Andrej Rahten je imel predavanje z naslovom Slovenski parlamentarci na cesarskem Dunaju in v kraljevem Beogradu, v katerem je med drugim predstavil vlogo in delovanje slovenskih poslancev na državni ravni od obnove ustavnega življenja v stari Avstriji v začetku šestdesetih let 19. stoletja do zatona klasičnega parlamentarizma v kraljevi Jugoslaviji. Predstavljeni so ključni problemi slovenskega parlamentarnega udejstvovanja v pogojih političnega sistema, temelječega na večstrankarskem pluralizmu meščanske dobe. V dunajskem parlamentu se je na začetku 20. stoletja kot ključna slovenska politična skupina uveljavila Vseslovenska ljudska stranka pod vodstvom Ivana Šusteršiča. Med 1. svetovno vojno je postopno izgubil svoj vpliv, na njegovo mesto pa se je zavihtel Anton Korošec in na čelu Jugoslovanskega kluba popeljal južnoslovanske parlamentarce iz habsburške monarhije v novo državo. Pod istim imenom je Koroščev klub nato povezoval večino slovenskih poslancev tudi v Začasnem narodnem predstavništvu, Ustavotvorni skupščini in Narodni skupščini Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Cezuro pomeni uvedba diktature v začetku leta 1929, s katero je kralj Aleksander usodno posegel tudi v parlamentarno življenje. Konec poletja 1931 je nastopila oktroirana ureditev, ki je v precejšnji meri odstopala od standardov klasičnega parlamentarizma zahodnega tipa, v njej pa so se sprva najbolje znašli slovenski unitaristi liberalne orientacije. V drugi polovici tridesetih let 20. stoletja so v slovenskem parlamentarnem zastopstvu v Beogradu ponovno prevladali Koroščevi katoliški narodnjaki kot del vladne Jugoslovanske radikalne zajednice.

Dr. Aleš Maver si je v predavanju z naslovom CESARJEVI, PARDON, MARŠALOVI POSLANCI: slovenski parlamentarci v prvi polovici 20. stoletja med prelomi in politično trdoživostjo zastavil vprašanje ohranjanja in zamenjave političnih elit, kot jih odslikavajo usode slovenskih članov predstavniških teles, na dveh ključnih prelomnicah prve polovice 20. stoletja. Prva je zamenjava državnega okvira ob koncu prve svetovne vojne, druga radikalna zamenjava družbeno-političnega modela ob koncu 2. svetovne vojne. Avtor se sprašuje v kolikšni meri so slovenski parlamentarci preloma »preživeli« ter uspešno nadaljevali politično in parlamentarno kariero v spremenjenih razmerah. Preloma se na tej točki močno razlikujeta. Čeprav je kazalo, da bodo imeli vrhovi slovenske politike ob prehodu v novi državni okvir težave, saj so se za odmik od habsburškega cesarstva odločili sorazmerno pozno, je po pretresu volitev v ustavodajno skupščino nove kraljevine večini uspela skoraj popolna prilagoditev. Seveda pa je način zamenjave države brez zamenjave elit narekoval pretirano kritičnost mnogih akterjev do preteklosti, v kateri so sami sodelovali. To je bilo mogoče, ker se je spremenil politični okvir, kljub precej drugačni politični kulturi pa se ni bistveno spremenil politični model. Leta 1945 je bilo drugače. Kot se je pokazalo tudi v drugih srednje- in vzhodnoevropskih okoljih in drugod po Jugoslaviji, je bila vključitev dela stare politične elite v novi sistem nujna za okrepitev legitimnosti povojnega režima. A ker so se vsebinska izhodišča med predvojno in povojno ureditvijo dramatično razlikovala, ni bilo prave možnosti za njihovo trajno uveljavitev v novih razmerah. Avtor zastavlja vprašanje, kako sta precej različni izkušnji usode parlamentarnih elit med obema prelomoma prve polovice 20. stoletja vplivali na potek podobnega procesa ob demokratizaciji od konca osemdesetih let istega stoletja naprej. 
Dr. Jurij Perovšek je v predavanju Parlamentarizem med svetovnima vojnama poudaril, da o  (proto)parlamentarni misli na Slovenskem med svetovnima vojnama lahko govorimo že v času Države SHS novembra 1918. Tedaj so v razmerju med Narodnim svetom in Narodno vlado SHS v Ljubljani prvemu formalno priznavali pristojnosti, kakršne ima parlament, a je to ostalo na papirju in se ni izvajalo. V Kraljestvu SHS je v začetku marca 1919 beograjska vlada zadušila prizadevanja večinskega dela slovenske politike, da bi v Sloveniji oblikovali deželni zbor, ki bi mu Deželna vlada za Slovenijo odgovarjala za svoje delo. Slovenski parlamentarizem se je nato v veliki meri uresničil v času delovanja òblastnih skupščin ljubljanske in mariborske òblasti v letih 1927–1929, ko so poslanci dvanajstih političnih strank odločali o pomembnih vprašanjih kulturnoprosvetnega in socialnogospodarskega razvoja. Kasneje je na Slovenskem oziroma v Dravski banovini deloval imenovani banski svet, svojega velikega cilja – izvoljenega slovenskega parlamentarnega predstavništva s širokimi zakonodajnimi pristojnostmi, t. i. banovinskega zbora – pa Slovenci v prvi Jugoslaviji niso dosegli.

Dr. Renato Podbersič je v predavanju z naslovom Slovenski parlamentarci v italijanskem parlamentu med obema vojnama izpostavil, da so vse predvojne slovenske in hrvaške stranke na Primorskem in v Istri, razen komunistov in socialistov, na državnih volitvah leta 1921 nastopile pod imenom Jugoslovenska narodna stranka. Jugoslovanski narodnjaki so dosegli izjemen volilni uspeh, v vsej deželi so bili z italijanskim nacionalnim blokom praktično poravnani, vsak je prejel približno 34 odstotkov glasov. Mandati pa so bili po okrožjih razporejeni tako, da jih je več pripadlo italijanskemu bloku kot slovenskim narodnjakom. Jugoslovanska lista je prejela pet mandatov, štiri na Goriškem (Josip Lavrenčič, Karel Podgornik, Virgil Šček, Josip Vilfan), nobenega v Trstu in enega v Istri (Uliks Stanger), pravzaprav je slednjemu svoj mandat odstopil Josip Vilfan. Komunistična stranka Italije je v vsej deželi osvojila tretje mesto in dva mandata. Izvoljena nista bila Slovenca, kot se je potem zgodilo na prihodnjih volitvah leta 1924, ko je v italijanski parlament prišel komunist Jože Srebrnič iz Solkana. Na slovanski listi pa sta bila leta 1924 izvoljena tudi Tržačan Josip Vilfan in Goričan Engelbert Besednjak.

5. sklop - V iskanju novih parlamentarnih konceptov

Dr. Damjan Hančič je v prispevku Partizanski »parlamentarizem« v času druge svetovne vojne  predstavil dva ključna dogodka, na katerih sta med letoma 1945 in 1990/91 slonela slovenska povojna (omejena) državnost v okviru jugoslovanske federacije in njen enostrankarski politični sistem: to sta Zbor odposlancev slovenskega naroda v Kočevju oktobra 1943 in prvo zasedanje SNOO/SNOS v Črnomlju februarja 1944. Zlasti prvi pomeni simbol »partizanskega parlamentarizma«, drugi pa je bil temelj za (partizansko) »narodno vlado«, ustanovljeno nekaj mesecev pozneje, 5. maja 1945, v Ajdovščini. Vendar sta oba dogodka sporna z vidika njune legitimnosti, in sicer tako v političnem kot pravnem smislu. Prvo se nanaša na demokratičnost in pluralno politično-nazorsko zastopanost v teh organih. Za vsem tem je namreč stala komunistična OF, ki je bila le ena od odporniških organizacij proti okupatorju; t. i. »odposlanci« niso bili izvoljeni na podlagi izbora med več političnimi strankami, saj volivcem ni bila dana niti možnost izbire v okviru ustanovnih skupin OF. Dodatna spornost se kaže v pomanjkljivi teritorialni reprezentančnosti teh organov, saj na okupiranih področjih niso mogli izvesti še niti pravkar opisanih demokratično zelo okrnjenih volitev in so izvoljeni predstavniki torej teritorialno predstavljali le ozemlja pod partizanskim nadzorom. Posebno vprašanje pa je pravna legitimnost izvolitve teh organov revolucionarne strani in njihovih sprejetih odločitev, saj je do poletja 1944 bila tako od zaveznikov kot večine mednarodne javnosti priznavana le kraljeva »begunska« vlada v Londonu.

Dr. Helena Jaklitsch je v predavanju z naslovom Parlament na Taboru 1945 – poskus vzpostavitve slovenskega demokratičnega parlamenta obravnavala dogajanje okoli sklica slovenskega parlamenta v Ljubljani na Taboru 3. maja 1945. Takrat so se na Taboru zbrali predstavniki predvojnega demokratičnega tabora ter ustanovili narodno predstavništvo slovenske države in razglasili slovensko državo. O razglasitvi so obvestili tudi jugoslovanskega kralja, ameriškega predsednika in predsednika angleške vlade. Sklic parlamenta so predstavniki predvojnih strank, zbranih v Narodni odbor za Slovenijo, prvotno načrtovali za čas zavezniške invazije, ki pa se ni zgodila. Čeprav je bilo konec aprila že jasno, kdo bo prevzel oblast v Sloveniji, so se člani narodnega odbora kljub temu odločili, da razglasijo narodno državo Slovenijo, s čimer naj bi bila bolj razvidna njihova politična identiteta, prav tako pa tudi politični program slovenskih demokratičnih strank. Ob tem se postavlja vprašanje, ali bi morali o taborski vladi govoriti kot o prvi slovenski narodni vladi, čeprav si je ta naziv dva dni kasneje pripela tudi »narodna vlada« v Ajdovščini. Slednja se je kot taka uveljavila tudi v povojnem uradnem zgodovinopisju. Dogajanje v zadnjih dneh 2. svetovne vojne je sicer izničilo vsak poskus uveljavitve slovenskega parlamenta in vlade, zavezana demokratičnim standardom.

 
Dr. Marjetka Rangus je predstavila predavanje z naslovom V iskanju ravnotežja med parlamentarizmom in ideologijo, v katerem je analizirana zvezno skupščino jugoslovanske socialistične države v obdobju 1945–1991. Ocene predstavniških odločevalskih teles socialističnih in komunističnih sistemov le-te pogosto ocenjujejo kot nedemokratične in kot fasade pravih parlamentov. Pri proučevanju socialističnih parlamentarnih praks se tako soočamo z izzivi konceptualnega zajema parlamentarizma, odnosa med parlamentarizmom in demokracijo ter razmerja med komunistično ideologijo, socialistično prakso in demokratičnimi ideali. Avtorica je predstavila svoja raziskovanja parlamentarnih praks socialistične Jugoslavije loteva najprej skozi postavitev teoretskega modela raziskovanja, ki temelji na petih pogojih parlamentarizma in v nadaljevanju skozi prizmo pogojev parlamentarizma na razvoju modelov jugoslovanske zvezne socialistične skupščine in njenih parlamentarnih praks skozi prelomne točke jugoslovanskih ustavnih sprememb. Predavateljica je na podlagi raziskovanja izrisala značilnosti jugoslovanskega socialističnega samoupravnega skupščinskega sistema v danem zgodovinskem kontekstu in v razmerju do demokratičnega parlamentarizma. 

Dr. Jelka Piškurić je predstavila predavanje z naslovom Skupščinski sistem v času socializma v katerem izpostavil, da je bil skupščinski sistem v času socializma podvržen nenehnim spremembam. Sprva enodomno Ljudsko skupščino Ljudske republike Slovenije iz leta 1947 je že leta 1953 zamenjala dvodomna ljudska skupščina, sestavljena iz republiškega zbora in zbora proizvajalcev. Sprememba, ki jo je uvedel ustavni zakon, je kot nov politični temelj postavila samoupravljanje. Po desetih letih, z ustavo iz leta 1963, je Ljudsko skupščino nasledila Skupščina Socialistične republike Slovenije. Imela je kar pet zborov: republiškega, gospodarskega, prosvetno-kulturnega, socialno-zdravstvenega in organizacijsko-političnega. Zadnjo spremembo je prinesla ustava iz leta 1974, ki je uvedla delegatski sistem ne samo v skupščino, ampak na vse ravni javnega življenja. Trodomno skupščino so sestavljali družbenopolitični zbor, zbor občin in zbor združenega dela. Socialistični skupščinski sistem je sicer vseboval nekatere elemente parlamentarizma, a ga je v svojem bistvu zavračal. Čeprav naj bi imela skupščina po zakonodaji med tremi vejami oblasti najvišjo moč, je bila hkrati z vsemi ustavami zagotovljena možnost avtoritarnega vladanja in nadzora. Enopartijski monopol se je začel razkrajati šele ob koncu osemdesetih let. Leta 1990 so sledile prve povojne večstrankarske in demokratične volitve, ki so bile hkrati zadnje v Skupščino Socialistične republike Slovenije.

6. sklop - Parlamentarizem v pogojih osamosvojitvene demokratizacije

Dr. Irena Selišnik in mag. Lea Vrečko sta imeli na konferenci predavanje z naslovom Prisotnost žensk v slovenski skupščini in parlamentu. Avtorici sta predstavili analize podatkov o prisotnosti žensk v skupščinah Ljudske republike Slovenije (LRS), poznejše Socialistične republike Slovenije (SRS) ter v državnem zboru in državnem svetu današnje Republike Slovenije (RS). Predstavljeni podatki temeljijo na pregledanih uradnih listih in uradnih poročilih. Kvantitativna analiza podatkov o prisotnosti žensk v najvišjih organih političnega odločanja je bila zaokrožena s pregledom strokovne in znanstvene literature, ki se je ukvarjala s tem vprašanjem, in z njihovimi interpretacijami razlogov za večjo oziroma manjšo zastopanost žensk v politiki.

Dr. Željko Oset je v predavanju z naslovom 23. december 1992 – ognjeni krst za poslance na kratko predstavil preoblikovanje Skupščine Republike Slovenije v dvodomni parlament ter predstavitvi vtisov, občutkov in spominov poslancev na ta dan. Poslanci, ki so bili pred tem člani skupščine so bili za potrebe predavanja zaprošeni, da naredijo primerjavo prvega sklica državnega zbora s predhodnim sklicem.

Foto in video: Benjamin Beci/Fixmedia